Fotogalerije
Čopov steber 9.7.11
10.07.2011
Ideja o ponovitvi legendarne klasike, je rojila v moji glavi že ves čas ukvarjanja z alpinizmom, med drugim tudi lanski leto, ko sem si želel za 30 let podariti 30 vzponov nad šesto stopnjo. Zmanjkalo mi jih je 6 med dugim tudi "Joža".
Letos je končno prišel čas za to upam, da mi rata do konca sezone še nekaj. Izbrala sva prekrasen dan. Vstopila sva v Skalaško in bila po dobrih treh urah na Gorenjskem turncu. Še dva sta nama sledila v Čopa iz Helbe. V knjigi na turnu je bilo letos že kar nekaj vpisanih ponovitev. Sledilo je lahko poplezavanje do pod prve votline potem pa ves čas do znamenite prečke napeta zadeva z mesti do VI+ in lažjimi V in IV. (priznam da so VI v Pakli neprimerljivo lažje.). Pred znamenito Čopovo prečnico sva že mislila da sva se mal zgubila, saj se nad tabo vse zapre in prevesi, potem pa na levi le vidiš neizrazit steber, ki se konča na mizici, kot jo poimenuje Tine Mihelič. Ko se spopadeš z VI+ in si na njej, se ti odpre veličasten in malo vratolomen pogled v dolino, saj se tudi štrik nič več ne oprijema stene.
V prečkici, ki jo plezaš po ozki laštici, malo z nogami po njej malo z rokami (vsaj midva sva tako, saj si nisem znal predstavlati kako bi šel po njej samo z nogami, ker je na mesti v višini trebuha skalni buhteljček, ki ti prepreči o da bilahko normalno stal v ravnotežju) dosežeš po 10-15m štant. Prečka se je vila naprej proti levi midva pa sva izstopila, čez rahlo previsno pokico, ki se višje položi. Po plezanju proti levi pa dosežeš izstopni del Gorenjske smeri. Tam sva se razvezala in odplezala še do vrha Plemenic in dan se je počasi prevešal v večer.
9.7.11 plezala Urban in moja malenkost s Skalaško pa porabila 10,5h kar je nekje v povprečju. Sem pa celo smer plezal naprej razen tretjega cuga Skalaške, tko da je pure on sight.
