Fotogalerije
Sanjski ozebnik
14.02.2011
Zaključek zgodbe je pač tak, da nama z Andrejem žal ni uspelo preplezati vsega v dveh poizkusih. Zmanjkala je zgornja tretina. Prvi poizkus je bil planiran na nedeljo dan po tem, ko ga je Dejan Koren posoliral v treh urah in pol in kljub temu, da je že bil v višinah toplejši zrak verjetno še vedno v zelo solidnih razmerah predvsem v zgornji tretjini. Nedelja je bila še toplejša, temperatura v Peričniku je bila ob 4.15 uri zjutraj -2°C, ko pa sva hodila pod Steno pa je po dolini pihal res topel veter in tudi sneg je bil že rahlo moker, tako da je padla odločitev o nevstopu. Ob 8.15 sva bila že pri meni, kjer nama je Anita skuhala kavo.
V naslednjih dneh je prišla močna toplotna inverzija, kjer je temperatura med 2000 in 2500m redkokdaj padla pod cca -3°C, kjer se nahaja zgornja tretjina smeri. V dolgoročni napovedi ni kazalo nekih bajnih ohladitev v višinah razen malenkostno v sredo in četrtek, zato se je zgoraj dogajalo marsikaj predvsem to, da so se razmere na ključnih dveh mestih močno poslabšale glede na to, da je od prvega poizkusa minilo 6 dni. Vmes je Aljaž A. poizkušal z solo vzponom, a si je tudi premislil.
Midva sva v soboto vseeno vstopila, saj je bila napovedan tudi rahla ohladitev v višinah in po dobrih treh urah in pol dosegla dno Črnega grabna. Od klasičnega škripavca v spodnjem delu ni bilo govora, saj je bil glede na temperature sneg že fino toplotno obdelan vendar je še vedno držalo. V drugem cugu me je pošteno navilo, saj je vertikala neizprosna in ne pade pod 85°. Meni je bil najtežji zadnji raztežaj, pred prihodom v ČG, kjer je bil sneg sipek mestoma malo mokast in nič kaj prav sprijet, tako da ni nič držalo tako kot bi moralo. Kljub temu da nisem veren se mi je po približno pol cuga kot Marija iz ledu prikazal uho klina, ki sem ga malo obtolkel, saj je bil še pod ledom in vpel vsaj solidno varovanje. Prečka takoj nad varovališčem je bila tukaj najbolj pasja.
Ko sva prišla v ČG sva takoj nenavezana šibala naprej, premagala tiste tri vmesne pokončne skoke in se znašla pred prvim resnim raztežajem v zgornjem delu. Naredu sem dost solidno varovališče, Andrej pa je začel z plezanjem. Ko je prišel do skal, kjer je bil led in sneg napopan na le te, sva se hitro soočila z dejstvom, da je vse skupaj odstopljeno od skale in da bi bilo preveliko tveganje preplezati ta cug, saj nebi nič držalo. Ko sem potem gledal slike od Šorna, ki so plezali dva dni za tem, ko je bil zlezen, je zagotovo pobralo polovico snega in ledu, za nameček pa je še vse skupaj odstopilo od skale zaradi temperatur, ki so bile v teh višinah.
Andrej je priplezal nazaj, potem sva poizkusila v desno proti Gorenski smeri in se potem premislila za nadaljevanje, saj nisva imela ne zadostne opreme za skalo niti za bivakiranje.
Tako se je začel dolg in mučen sestop nazaj, ki pa ga je z besedami težko opisat. Vmes se je dvignila še megla prihajala je še noč in prav nič ni blo fino. Okoli pete ure popoldne sva prišla po dveh abzajlih in plezanju nazaj v dno ČG. Sledilo pa je še pet abzajlov po snežni vertikal. Dokaj mirno in premišljeno sva počela vse zadeve, da ja nebi prišlo do še kakega zapleta.
Spuščala sva se na štante narejene iz svedrov in abalakov, en je bil na frenda in klin. Zadnji trije abzajli so bili v pololni temi in megli, za nameček, je meni pri predzadnjem abzajlu, ko sem delal abalaka, dol padel ta kratek šraub, tako da sem imel začasen štant kar na cepinih, ko pa je dol prišel Andrej je prinesel še zadnji šraub, ki nama je potem še kako prav prišel za zadnji abzajl, kjer sva naredila abalaka in notri pustila še zadnji šraub. Bilo je tudi nekaj sreče, da se je vse lepo izšlo. Notri sva pustila 2/3 robe, ki sva jo imela sabo, tako da če ma kdo čas, jo gre lahko iskat. :)
Nasproti nama je prišel moj oče, sva pa še malo lutala v megli pri sestopu do Bistrice, kjer nama je postregel z toplim čajem in kompotom. Hvala mu.
Avanura se je tako po 700 splezanih, 350 preplezanih metrih navzdol in 350 preabzajlanih, ter 18 urah brez resnega počitka, končala. Pred spanjem sem bil doma ob 22.30 postrežen še z super večerjo.
Andreju pa hvala za mirnost, premišljenost in potrpežljivost.
Pa kdaj drugič....Vsaka šola nekaj stane.
