Fotogalerije
Kokrsko sedlo 11.8.11
11.08.2011
Izhodišče: V Koncu (spodnja postaja tovorne žičnice) 900m
Cilj: Kokrsko sedlo 1793m
Višinska razlika: 893 m
Po dežju vedno posije sonce in tudi tokrat je bilo tako. Po treh tednih kvazi poletja je končno napovedan cel dan samo sonce, brez ploh in neviht. Odločila sva se da gremo v nam "tuja gorstva" na Kokrsko sedlo. Oklevala sva še med Kamniškim a sva se odločila za Kokrskega ker se pot vije dalj časa v senci. Ruzake sva napakirala že včeraj, otroka sta itak pripravljena, pot smo naštudiral in zjutraj smo se veselo odpeljali proti Kamniški Bistrici, kjer smo na koncu nekoliko slabše ceste pod tovorno žičnico tudi parkirali. Miha je imel danes tudi premierni nastop v ruzaku.
Z Gregom sva si oprtala težke nahrbtnike s pomembnim tovorom in sicer je imel on cca 25kg jaz pa cca 18 kg na ramah. Oba sva se strinjala, da je to kar dober trening za noge.
Pot se je začela že po nekaj metrih strmo vzpenjati, a nas to ni motilo saj je bila dobra volja na višku. Tomaž nas je zabaval s pesmicami, Miha pa je veselo opazoval, kaj se okoli njega dogaja. Po dobre pol ure hoje je sledila obvezna malica, saj je bil zajtrk že davno tega. Še dobro, da smo imeli tople flise za tamaladva, saj je bilo v senci kljub poletju hladno. Ampak smo smo bili v hribih ane:). Potem pa zopet pot pod noge in novim razgledom naproti. Počasi je za najinima hrbtoma potihnilo saj sta zaspala kot medvedka. Midva pa sva sopihala proti sedlu. Gozd sva pustila zadaj in sonce nama je prijetno grel kosti. Predajala sva se razgledom na Kalško goro, Brano in Veliko planino ... in se vrnila v čase ko sva odkrivala kuclne še sama. Hop in potem Mihec odpre zvedave učke in s tem je bilo poglavje "ko sva bila še sama" zaključeno. A nič zato, me je tako prijetno zabaval do sedla s svojim daddaada da je strma pot na zadnjem delu hitro minila in že smo stali pri Cojzovi koči. Tudi Tomaž se je že predramil in akcija. Najprej obvezno fotkanje in pa razgledi na Julijce, Karavanke, Grintovc, Skuto, Kalški greben ... Sledila je obvezna menaža in počitek nato pa odhod v dolino. Grega jo je šel kot srnjak, mene pa so noge malo izdajale, saj nisem več vajena take teže na hrbtu. A bom že natrenirala:) Vmes smo povedali kar nekaj zgodbic in zapeli nekaj pesmic, da nam je čas hitreje minil.
Srečali smo nekaj pohodnikov a ne morem reči da je bila gužva. Mislim da smo se prav odločili da smo šli sem.
Tamaladva sta uživala, midva prav tako, Miha je dosegel višinski rekord. Bilo je res super. Kaj hočemo še drugega kot to?
Anita
