Izhodišče: Soriška planina 1307 m (Litostrojska koča)
Nadmorska višina: Možic 1602 m, Slatnik 1598 m, Lajnar 1547 m
Višinska razlika: 295 m
Zahtevnost: lahka tura
Ker smo odpovedali obisk Beograda zaradi Tomaževe bolezni smo seveda izkoristili še zadnje tople jesenske dneve. Za 1. november sva se z Gregom namenila plezat, ker pa nama jo je zagodla nizka oblačnost in se seveda nisva hotela premrazit, sva se odločila, da naredimo še en družinski izlet. Prvotno je bil namen da gremo na Vogel, ker pa smo imeli zraven še Luno in je potrebno plačati na nihalki tudi psa, poleg tega pa smo imeli čas samo dopoldne sva se potem odločila, da gremo pogledat na Soriško planino.
Nad Bohinjsko Bistrico so se meglice razpršile in odprl se je sončen pogled na »Soriško«. Na parkirišču smo se zrihtali in zopet nahrbtnik na rame. Ubrali smo jo desno po smučišču, mimo Litostrojske koče, na markirano pot, ki pelje proti Slatniku (1598m) in naprej proti Možicu (1602m). Sledil je rahel vzpon do sedla pod Slatnikom, od tam pa smo se usmerili desno, misleč da se bomo sprehodili samo na bližnji vrh smo hitro videli, da se nam pogled odpira še naprej na okoliške kuclje. Pot smo nadaljevali na desno stran in prišli na Možica.
Tomaž je medtem že odspal in na vrhu nas je pričakal bunker iz 1.sv vojne z veliko markacijo in vetrovnim razgledom. Le ta je bil fenomenalen na Julijce in Karavanke. Pod vrhom smo si privoščili potrebno malico, ker je mali že kar malo sitnaril. Je pa tako užival na travi, da bi lahko še ovčke pomagal past.
Sklenila sva, da jo mahneva še proti Drauhu. Pot (mulatjaera) se je vila tik pod vrhom Slatnika mimo zapuščene, a dokaj dobro ohranjene italijanske karavle proti Lajnarju. Mulatjera poteka po južni strani, tako da se ves čas pogled odpira na zaprto dolino Baške grape. Tam sva se z Gregom spet strinjala, da če ne bi bilo 1.sv, da ne bi bilo takih prometnih povezav s Podbrdom. In koliko je bilo samotnih kmetij v daljavi. Ja res so dobri, da živijo še v tem hitrem tempu na tak način, ko smo vsi skupaj razvajeni in nam je samoumevno, da imamo trgovino in zdravnika tik pred nosom.
Tomaž je kljub poznemu datumu in nižjim temperaturam potrpežljivo prenašal našo turo. Zeblo ga ni, kar je najbolj pomembno. Zibanje nahrbtnika ga je zopet zazibalo v sen, tako da sva lahko brezskrbno nadaljevala pot. Krožna tura nas je pripeljala do vrha Lajnarja 1547m, kamor pripeljejo tudi sedežnice, od tam pa samo še navzdol proti avtu. Dravh 1549 m smo izpustili in ga pustili za naslednjič. Grega je naredil še nekaj luštnih slikc seveda za družinski album. Pot naju je pripeljala do umetnega jezera, ki ga uporabljajo za umetno zasneževanje, mimo delovnih kolib do avta. Tam se je Tomaž tudi prebudil in celo parkirišče je bilo njegovo.
Zopet nas je čakalo kosilo tokrat pri mojih starših in ker smo bili tega datuma smo prižgali najbližjim tudi svečke v spomin.
