Izhodišče: sedlo Rudni vrh 1398 m (Sella di Sompdogna- do njega se pripeljemo po 18 km asflatni cesti skozi dolino Dunje-Val Dogna )
Nadmorska višina Poldašnje špice (Jof di Miezegnot): 2087 m
Višinska razlika: 689 m
Povratek: nazaj na sedlo
Končno je bilo napovedano lepo vreme, pa počitnice so, pa malo smo si vzeli časa samo zase. Tako je padla odločitev, da se podamo odkrivat gorski svet s Tomažem. Nahrbtnike imamo pripravljene, v vodničku pa smo preverili, kam se lahko odpravimo z malčkom. Z Gregom sva se že pred rojstvom sina odločila, da bova odkrivala nama še neznane in neosvojene cilje. Tako sva se odločila, da se odpraviva na Poldašnjo špico 2087 m (Jof di Miezegnot). Grega je letošnjo zimo v tistih koncih veliko smučal medtem ko sem sama gledala slikce s Tomažem v naročju in si seveda mislila, da sem tudi jaz tam.
OK jutro je tu, mi pa smo se nabasali v avto, seveda smo vzeli še Luno in na koncu je naš Clio sopihal kot Noetova barka proti Trbižu (Tarvisio), mimo Ovčje vasi (Valbruna), po Kanalski dolini (Canal del Ferro) do vasi Dunje (Dogna). Od tam vodi cesta po istoimenski dolini v svet, kjer bi se človek sigurno ne spravil delati ceste, če ne bi bilo 1.sv vojne. Ozka, ovinkasta vendar slikovita cesta nas je pripeljala do sedla Rudni vrh 1398 m (Sella di Sampdogna), kjer smo pustili avto. Na desni nas je očaral Montaž 2753 m (Jof di Montasio) z mogočno steno, na levo pa nas je s soncem obsijana pričakala Poldašnja špica.
Ker so temperature v tem času že dokaj nizke v gorskem svetu smo se podali na vrh nekoliko više. Namesto iz Zajzere (Val Saisera) proti koči Fratelli Grego (1398 m) in naprej, smo iz naše smeri pridobili 400 višinskih metrov, kar je zadosti. Razlog je predvsem ta, da otroka v nahrbtniku hitro zazebe in še dobro ni da je predolgo v nahrbtniku.
Pot je bila obarvana v jesenske barve. Grega je nosil na hrbtu okoli 18 kg jaz pa polovico manjJ, pa še fotkal je. Sva se strinjala, da je nošnja otroka res dober trening za kakšno Ameriko. Pot se je strmo (markirana pot št 609) vila skozi gozd, ki je bil odet v jesenske barve, sonce nam je ves čas ogrevalo naše kosti- kot da nama ni bilo vroče od hoje, Tomaž pa je še fino zaspal. Po dobri uri in pol smo prispeli do bivaka Battaglione Alpini Gemona 1946 m in mu tam privoščili malico ter obvezno fotografiranje v objemu Montaža, Strme peči, ... Kar nismo mogli verjeti, kakšen lep dan smo imeli. Vroče in brez vetra pa tak datum. Super. Malo pod bivakom se naša markirana pot št. 609 odcepi desno na pot št. 649 proti Piparju 2069 m (Monte Piper), Dvema špicama 2046 m (Due Pizzi) greben Naborjetskih gora pa se vije še naprej in je s svojimi dvanajstimi kilometri eden izmed najdaljših v Julijskih Alpah. Mi smo sledili še naprej označeni poti proti desni, ki proti vrhu postaja malo bolj krušljiva in previdnost ni odveč, še posebno potem pri sestopu, saj na ramenih nosiš res dragocen »tovor«. To je bil Tomažev prvi dvatisočak odkar je rojen.
Razgled je bil fenomenalen proti Sloveniji, na avstrijsko stran in proti ostalim Zahodnim Julijcem. Še obvezna malica in zviz v dolino. Malo pod bivakom se spomnim, da pri vsem hitenju nisem vzela na vrhu posode za vodo za Luno, tako da veste, da so psi na vrhu preskrbljeni. Sestop je potekal brez problemov. Na poti domov sta si moja fanta privoščila še siesto, doma pa nas je tisti dan čakala goveja juhica in tenstan krompir. Kako slovensko, kajne?
