Izhodišče: Planina Pecol (C.re Pecol) 1502m - do nje se pripeljemo po asflatni cesti iz Nevejskega sedla (Sella Nevea) cca 5 km.
Nadmorska višina: 2201m
Višinska razlika: 699 m
Povratek: nazaj na planino
Že kar nekaj časa je minilo od tega, da bi se odpravili samo na družinski izlet v hribe. Ponavadi smo bili še s kom v družbi oz. je bil izlet kombinacija večih športnih aktivnosti in več dni zapored.
Že v nedeljo sva se odločila, da v petek pa moramo nekam na izlet glede na to, da je Grega frej v službi in da nimamo za vikend kakšnih posebnih načrtov, razen praznovanje mojega rojstnega dne. V četrtek zvečer sva še pozno izbirala cilje in od vseh se mi je najbolje zdel izlet na planino Pecol in više proti škrbini. V igri so bile še Golica, Blegoš, kobariški Stol. Vremenska napoved je bila ugodna – sončno, zjutraj pa megleno in nizka oblačnost. Ker sva se slednje najbolj bala, smo se zjutraj odpeljali mimo Rateč v Jezersko dolino (Val rio del lago) proti Nevejskemu sedlu (Sella Nevea) in naprej do planine Pecol, ki leži nad 1500 mnv in tako najverjetneje v soncu. Vožnja proti Trbižu je kazala na napako, saj je bilo vse zabasano, ko pa se pripeljemo do Nevejskega sedla se je svet nad nami odprl v vsej svoji lepoti sončnega jutra. Tam smo zavili na cesto proti planini, ki pa se mi pozimi ni zdela tako strma. Parkiramo na parkirišču in se ozremo proti našemu cilju. Pogled ni mogel mimo Strme peči, Montaža, Špika Hude police, Špika nad nosom, … Noro, kamor se ozreš samo ena perfekcija. Tomaž se je razveselil nahrbtnika oz. dneva z atijem in mamico. Jaz sem pognala sopihajočo lokomotivo in moram priznati, da se mi dodatek spredaj v trebuhu že kar pozna, saj sem sopihala kot stare lokomotive na drva. K sreči pot ni zahtevna in se zlagoma dviguje. Sledili smo makadamski poti do Koče Brazza (1660m) in se odcepili levo na pot št 622 proti Montažu. Pogled mi je večkrat ušel tudi na nasprotno stran – smučišče Sella, Kanin, Prestreljnik, v glavnem nepopisno lepo. Tomaž nama je krajšal minute s svojimi idejami in vložki. Naredili smo krajši postanek in se poslikali v več detajlih. Luna, ki je bila tudi z nami pa se je okrepčala.
Pot se je vila pod Montažem v okljukih navzgor in kmalu je Gregu zazvonilo na roki, da smo na 2000 mnv. Grega in Tomaž sta veselo prepevala otroške pesmi, potem sta zamenjala repertoar na stare slovenske popevke, jaz pa sem sopihala in gledala, koliko serpentin me še čaka. Čeprav se človeku zdi da je škrbina blizu, pa vseeno ni. Po dobrih dveh urah s postanki vred smo prispeli na škrbino. Na eno stran globok prepad na drugo stran pa pogled od koder smo prišli.
Na vrhu so bila še tri slovenska dekleta, ki so nas kmalu zapustile, minuto za nami pa je prispel tja še en pohodnik, ki me je spraševal, kje se gre na Montaž. Hmm, mogoče bi bilo dobro, da bi kdo kdaj vzel s sabo zemljevid in bi se pozanimal o poti že prej. Me prav zanima ali je prišel na vrh?
Kakorkoli, mi smo se najprej najedli, saj je bil že skrajni čas za našo malico. Tomaž je jedel in vriskal od veselja, ko so se pojavile kavke. Sprehajati pa se veliko ni mogel, saj bi se lahko odkotalil ali v brezno Clapdoria ali po strmih travah. Tako da sva opazovala kavke, Grega pa je medtem poslikal trop kozorogov, ki so se nastavljali jesenskemu soncu. Bilo jih je okoli 40, od mladičev in starih z dolgimi rogovi, ki me spominjajo na kozoroge iz reklame za LaškoJ (Aniti se pozna, da zadnje čase ne uživa alkohola, saj za Laško nastopajo gamsi). Ura se je počasi bližala za odhod nam pa se ni nič mudilo, saj so bili tako pravljični trenutki v gorski tišini, da je bilo že prav kičasto. A vseeno smo bili doma zmenjeni za betoniranje škarpe in tako smo odvihrali v dolino. Luna je bila že utrujena in je iskala senco za vsako skalo in drevesom, Tomaž si je privoščil popoldansko siesto, jaz sem počivala vsakih nekaj metrov, saj mi je hoja navzdol povzročala malo več težav, Grega pa je skakal kot ptiček na veji. Do avta smo prispeli v uri hoje. Noge so zadihale in si oddahnile od gojzarjev, pogledi pa so še enkrat sledili gorskemu okolju in se poslavljali za nekaj časa.
Sledil je še obvezen nakup mortadele v Trbižu in špric domov na pasulj.Za nami je bil spet en LEP družinski dan.
