Že v oktobru je padla ideja o pozno jesenskem plezanju na primorskem z obvezno udeležbo na večerni osmici. Pobudnik ideje je bil Boris in pa kasneje tudi glavni organizator, pozanimal se je seveda v prvi vrsti, kje bo potekala najboljša osmica daleč naokoli in rezerviral je sobe. Je že večkratni udeleženec osmic, tako da je prav zavohal in večer je bil kasneje res popoln. (Račun pove vse J). Plan pa je bil tak, da se prvi dan pleza v Vipavi, naslednji pa nekje v zamejstvu.
V soboto smo se okoli 7.30 odpravli iz Mojstrane in v Lescah pobrali še Janeza in Anžeta. Ker si ves čas na avtocesti si v Vipavi res en dva tri in tam spodaj nas je pričakalo vreme z nizko oblačnostjo. Malo se nam je potožilo po sončku iz naših krajev, a nič ne de, potrebno se je bilo sprijazniti z vremensko situacijo in najti motivacjio, kje drugje. Na parkirišču nas je počakal še Rajc, ki sta se z Janezom odpravila v sektor Steber, mi z otroci pa v Pikapolonico. Enomesečna odstotnost plezanja se je kar poznala, saj sem nazadnje plezal v Pakli, zato smo tudi prilagodili cilje vsak svojim zmožnostim. Pri varstvu otrok smo se malo menjavali, drugače pa nam je iz plezalskega vidika kar šlo. Če bi bil še sonček, bi bil dan popoln, mogoče naslednje leto.
Dan se je prevešal v večer in odpravili smo se V Štorje, kjer smo se zmenili za spanje, vmes pa smo se za trenutek ustavili še na lokaciji osmice v Vrabčah, kamor smo bli namenjeni kasneje. Ko smo prišli nazaj na kmetijo pri Tonhu v Vrabče, se je že dogajalo. Sledila je kratka večerjica z otroci pol pa otroci in dečve spat, mi pa na nazaj in močt grla za pevske nastope. Posebno se je razživel harmonikar Igor iz Dolskega, ki je bil sicer že mal pri slabih močeh, a je še vseeno »gonu« harmonko ko pr norch. Zaradi računa, ki je med slikami, žal vožnje noben ni bil sposoben opraviti, zato smo poklicali taksistko Anito.
Zjutraj je sicer malo bolela glava, a spomini na noč so bili še kar dobri. Ta dan je bil namenjen za plezanje v Napoleonici in kot se je izkazalo res prekrasnem, skoraj idelanem plezališču za mlade družine, saj lahko varuješ dobesedno iz avta. Še vedno pa je bila žal nizka oblačnost, tako da nam je zastrirala najbrž prekrasne razglede na morje in Trst, ki so najbrž vidni ob lepem vremenu. Bilo pa je za odtenek še malo bolj mraz, saj je iz morja vlekel čisto rahel vetrič. Plezanje je bilo tega dne sicer malo manj koordinirano, nekateri pa niti niso bili zmožni (vsaj tako so trdili). Plezalska bera je bila kar uspešna in vsi zadovoljni smo se odpravili domov. Sledil je obvezni spanec v avtu, saj ga je malo manjkalo.
Udeleženci: Maja Robič, Anita, Janez Otrin, Boris Madon, Anže Feldin, Rajko Lotrič, Vesna Lotrič, Gregor Berce, Tomaž Kofler, Jakob Berce, Grega Kofler.
