Tokrat sva pa na družinski izlet odšla sama. Tomaža sva oddala v varstvo, v službi sva se zmenila za dopust in v četrtek popoldne sva odrinila. Pred tem sva seveda preverila vremensko napoved in po aladinu je kazalo, da bo v petek fronta oplazila tudi Dabarske in se pomaknila nižje. Spomini na dogodivščine izpred dveh let so bili še živi in tudi tokrat naju prihod tja ni presenetil. Še vedno zelo idilična pokrajina, Kukovi v vsej svoji lepoti, mir … So pa asfaltirali cesto do sedla Dabar Kosa, kar je zelo pohvalno, saj se človek vpraša, kako je mogoče imeti v tako zakotnih krajih tako cesto, v Vrata kamor gredo pa trume pohodnikov in plezalcev pa še vedno vodi luknjasta makadamka.
Pot naju je vodila po Jadranski magistralki v sončnem zahodu, mimo vseh otokov do Karlobaga, kamor se cesta vzpne v smeri Gospiča na le-tej pa se po dobrih 6 km vzpona odcepimo levo za Ravni Dabar. Od tu naprej vodi ozka asfaltna cesta do prelaza Dabar Kosa, od prelaza pa sledi makadam do Bačič Dulibe 862 mnv. Tam naju je čakal sveže pokošen camp, kjer sva bila edina šotorista za tri dni. Od leta 2008 je tam urejen camp, ki je bolj primitivne narave-primerno okolici in pa tam sta tudi dve planinski koči. Njihov upravljalec pa je prijazni gospod Ivan Došen . Tudi on ja malo zavohal denar in zadeve uredil, tako da se bo prvobitnost Dabarcev tudi počasi razblinila. A vseeno je vsaj poskrbljeno za urejeno prenočevanje, saj so Dabarski kukovi del Parka prirode Velebit.
Postavila sva najino udobno domovanje in se preoblekla v puhovke, saj je bil mraz in še vlaga je pritisnila. Nebo je bilo še jasno. Zbudiva pa se v mokro in oblačno jutro. Da ne bi brezveze preživela dneva v šotoru, sva se podala na pohodno varianto in obiskala najvišji vrh – Bačič kuk 1306 m . Dež je malo rosil malo ne, bilo je zagatno. Stene so bile ravno toliko mokre, da bi drselo pri plezanju. Izbira je bila prav dobra za dopoldne. Ko sva bila na vrhu sem opazovala vreme na obali in prišla na idejo, da bo skočila v plezališče Radetina greda, ki se vije nad cesto, ki pelje od Karlobaga proti Gospiču. Na hitro sva vrgla nekj vase in se res odpravila tja. Vremenski pogoji so bili super, le smerca je bila malo ponesrečena. Ravno za pretegniti. Sva najprej mislila da bi dve splezala pa se nama ni dalo, ker bi bila ista kot prva. Vrnila sva se v camp in ob večerji upala, da nama naslednji dan prinese boljše pogoje.
Naslednje jutro se je zjasnilo in zapihala je burja. Podala sva se v steno Rujičinega kuka, ki se dviga nad Ravnim Dabrom, kjer leži tudi planinska koča. Najprej sva šla plezat smer MaJo 6a, 145m in zanjo potrebovala 1,5 ure. Super smer, veliko na trenje in super luknjice, 3 abzajli in kratek počitek. Potem sva se podala še v smer Colori di autunio 6a+, 120m in potrebovala 1,5 ure. Ta je bila zame že bolj zahtevna, Grega pa pravi da se je sprehodil čez njo. Prideš na vrh in greš lahko peš do avta. Smer je bila meni manj lepa kot prva a še vedno luštna in v prvem raztežaju kar zahtevna. Malo več poči in prehodov ter trenja. Bila sva že dva lačna volka in se hitro podala skuhat kosilo, saj je Grega obljubil, da me bo peljal še malo na morje. In res, v Karlobagu nobenega vetra, sonce, morje, zrak svoboda. Malo sva se poslikala in si privoščila zasluženo pivce za živce ter odpeketala nazaj v gorski mir.
V nedeljo je bil Grega odločen, da bo splezal smer Walking turtel 6c, 190m, ki se nahaja v stupu Bačil kuka. Ker pa je bila smer zame malo pretežka, sem se odločila, da bom za njim žemarila.. V petek zvečer sva imela že učno uro žimarjenje saj tega nisem počela še nikoli in sem o postopku tudi dva dni sanjala. V nedeljo zjutraj sva se res podala v to smer in Grega jo je uspešno preplezal jaz pa prežimarila. Smer je bila izredno lepa in razgledna. Ptiči so švigali okoli glav in nama delali prepih. Ta dan namreč burje ni bilo večJ. 2,5 ure uživancije in globokega dihanja ter treniranja mišic. Grega je imel na štantih dovolj časa da je zadevo podokumentiral.
Po treh abzajlih sva bila na dnu in zviz v dolino. Jaz sem skuhala, Grega pa je pospravil tako da sva malo čez dve že pobrala šila in kopita in se odpeljala Tomažu naproti. Pri vožnji nazaj domov, pa sva na meji naletela na 500m dolgo kolono, vročina ni popuščala, tako da tudi Renaultovem Scenicu ni bilo prizanešeno. Ni kaj.
