Krasne in postavne gore, ki so nam ne nazadnje vendarle kar blizu (do Cortine iz Mojstrane 225km) pa ne najdem pravega razloga, zakaj so nam bile do sedaj tako daleč, da smo jih po dolgem času ponovno obiskali. Moj zadnji obisk Dolomitov je bil že davno nazaj, pri 16 letih, ko se je pisalo leto 1996. Takrat smo z bratrancem in Borutom Čampo obiskali področje Selle, kjer smo plezali za podaljšan vikend. Že takrat so se mi mogočne navpične stene sellskih turnov utrnile v spomin in tam v veličastni podobi tudi ostale, zato sem imel ves čas željo po vrnitvi.
Ne vem zakaj na odseku skupno nismo našli toliko motiva za obisk, a se je vse skupaj uresničilo to poletje, ko sem v program alpinistične šole dal tudi tabor v Dolomitih. Po pogovorih z drugimi, ki so že obiskovali te kraje smo si za bazo izbrali Cortino d’ Ampezzo, bivali pa smo v prijetnem kampu Rocchetta, ki leži na koncu Cortine.
Sobota je bila ob prihodu še zelo vroča, saj smo bili še vedno pod vplivom vročinskega vala. Mi trije smo se pripeljali po »bližnjici« Kotschah Mauthen in ovinkasta cesta od Kotschaha naprej po dolini nas je kar malo presenetila, saj je na avto karti zgledala bolj ravna. Jernej, Samo in Rajko so prišli za nami čez Lienz. Prvi dan je bil bolj namenjen aklimatizaciji. Mi trije smo popoldne malo pošetali po mestu, kjer sem še malo iskal vodniško literaturo, čeprav smo jo imeli od Jeseničanov kar nekaj. Za nedeljo pa smo planirali že plezarijo.
Ponoči se je razvnela nevihta,tudi grmelo je kar močno in dež ni pojenjal vse do jutranjih ur, malo pa se je tudi ohladilo. Okoli 11. ure so se oblaki že začeli malo trgati. Nič kaj mikavni pogledi niso bili na hribe in tudi zgledalo je še malo mokro, zato smo mi trije ostali v dolini in naredili kasneje en krajši izletek na jezero Pianoze in nazaj. Samo, Jernej in Rajko pa so odšli na Passo Falzarego mal potipat skalo , če je že suha in voljna za plezanje in je bila. Plezali so v stenah Lagazuoi Piccolo – Settore centrale, smer Via dei proiettili, IV+, 190m in ob kasnejši vrnitvi poročali, da je bila skala suha, pa seveda znano za Dolomite, čvrsta, nelomljiva, skratka odlična. Popoldne se je število udeležencev na taboru povečalo še za Majo, Grega in Jakoba.
Za ponedeljek se je obetal lepši dan, čeprav napovedi, ki smo jih prebirali na meteo Dolomiti niso bile ravno zanesljive. Obe navezi smo se zapeljani proti Falzaregu. Samo, Rajko in Jernej so se podali v steno Lagazuoi Piccolo – Settore centrale, kjer so plezali smer Via Potrela, VI+, 200m in ponovno poročali o super plezariji v odlični skali. Midva z Majo pa sva se podala v steno Col dei Bos, v smer Ada z oceno VI-, dolga 410m. Smer ima v spodnjem delu dokaj lepo linijo, ki pelje naravnost, v drugem delu pa si sledita dve prečki po cel cug in skoraj ves čas plezaš proti levi. Je pa smer celo označena z zelenimi puščicami in pikami kar me je kar malo presenetilo, saj sem to doživel prvič v življenju. Ko sva sestopala (sestop je prav prijeten do sedla Forccela dei Bos in nato na staro vojaško cesto), si je Maja malo zvila gleženj, pa se je kasneje izkazalo da ni nič resnega, tako da sva normalno sestopila do avta. Nazaj sta naju uštopala še dva Kanadčana in v Cliotu je postalo kar tesno, se je pa toliko bolj razvnel pogovor.
V kampu me je čakalo tudi že kosilo, glikogenske zaloge so se napolnile in lahko smo začeli razmišljati o planih za naslednji dan. Padla je ideja o plezanju v Tofani di Rozes, mi trije pa smo se namenili obiskat znamenite Tri Cine.
Rajko, Grega, Samo in Jernej so se že v zgodnjih jutranjih urah odpravili v smer Primo spigolo, V+, 480m, mi trije pa smo se odpeljali proti Trem Cinam. Do koče Auronzo na 2320m pripelje cesta, ki jo je potrebno plačati (20€), vendar se splača. Tam ruzak z malim na rame in začel se je romarski pohod. Ljudi je res ogromno in obhod okoli masiva predstavlja res romarsko pot. Vrhova Velike in Zahodne Cine je malo zakrivala megla, ki pa se je na severni strani razkadila, tako da smo jih res lahko videli v njihovi krasoti. Najprej smo mislili še do koče Locatelli pa smo pot malo skrajšali. Bilo je kar nekaj navez v stenah, v Punti Fridi pa tri v Veliki pa dve v Zahodni. Res so tako mogočne, da kar vabijo v svoje navpičnice, vendar zahtevajo kar dobro plezalno kondicijo, težave pa ne popuščajo do vrha. Vse skupaj pa je zabeljeno še z zahtevnimi sestopi. Sem mislil, da se bom s stenami Cin srečal šele drugo leto pa smo bili tam že čez dva dneva. Na koči Auronzo smo si privoščili še skromno kosilo potem pa nazaj v kamp kuhat malo obilnejšo večerjo. Navezi sta bili v Tofani tudi uspešni in še en dan se je končal z zadovoljstvom.
Sreda naj bi bil za tiste, ki so že ves čas plezali dan za počitek, zato so tudi moji plezalni cilji za Tofano odpadli pa smo vse skupaj prestavili na četrtek. Ta dan sta se oglasila v kampu še moja starša in ker naj bi ostali imeli pavzo smo se skupaj odpravili proti Cinque torrijem in naprej proti koči Nuvolau 2576m. Ker nisem vedel da je rampa za cesto proti CT odprta, smo se do CT pripeljali kar s sedežnico, od tam naprej pa peš. Pa moram priznat, da je kar pasalo, saj mali pa nahrbtnik pa ostala krama nanese kar dobrih 20kg, da se včasih malo prija »pošvercat«. Spet so se valile množice ljudi v okolici CT in proti koči, kar kaže na to kako se da uspešno voditi tudi letni turizem v zimskih središčih, saj gondole in sedežnice obratujejo nemotoma tudi poleti. Tomaž je tako dosegel svoj višinski rekord. Turizem je tukaj na nivoju, je pa Cortina tudi urbanistično in arhitekturno lepo urejena, saj ne vidiš raznih modrih, živo rumenih, rožnatih in podobnih fasad, tako kot recimo v KG in še marsikje drugje.
Vreme se je vedno bolj kisalo in na nasprotni strani se je že utrgal dežni oblak, ki je kasneje zalil tudi naše plezalce, saj so jih prsti vsepreveč srbeli, tako da so prekinili počitek in vseeno odšli pogledat nad Falzarego. Nas je dež ujel pri sestopu na žičnici. Kasneje pa se je nevihta nad Cortino kar razbohotila in v večernih urah pojenjala. Naši plezalci so bili kar premočeni, sreča da so obrnili že takoj na začetku, da premočenost ni bila še večja. Upali smo, da bo vreme naslednji dan uredu, sedaj ko se je spralo saj nas je čakalo plezanje v masivu Male Cine konkretno v Punti Fridi.
Odšli smo že ob 5.00 tako da nam ni bilo potrebno plačati ceste. Na koči Auronzo je v vršne predele Cin že sijalo sonce in počasi so stene dobivale jutranjo rumeno barvo in pogledi so bili res veličastni. Stena je od daleč kar monolitna, kjer izstopajo posamezne strehice, ko pa se podaš v njo pa se zadeva razčleni in prehodi raznih zvrsti se kar odpirajo. Predvsem je veliko poličk ter zajed in poči. Vstopili smo v eni enojni in eni dvojni navezi Samo in jaz ter Rajko, Grega in Jernej. Podali smo se v smer Del Vecchio route, ocenjena z VI-, A0 ter visoka 300m. Trije raztežaji v smeri so res krasni, vsi potekajo po zajedi in počeh, ostalo je zadovoljivo par mest pa je kar podrtih in te taka podrtost za dolomite kar malo preseneti. Vreme je držalo, na nebu je bil kak oblaček in nič ni kazalo na kako resno poslabšanje, zato smo lahko plezali umirjeno. Zanimiv je bil predzadnji raztežaj, ko imaš v VI- samo en klin, dolg sicer samo okoli 20m in pa zadnji A0, kjer smo naredili obvoz po polički desno in nato po 10m spet nazaj na steber. Dolžina 35 m pa en klin v A0 pa še tisti bolj bogi, saj ga gleda pol ven, zato si nisem upal reskirati padca, vmesnega varovanja pa se skoraj ni dalo namestiti, vsaj v tistem previsku ne. Ena lepa petica se je potem odprla na desni, kot sem že napisal.
Druga zgodbica pa je sestop, ko najprej dva raztežaja abzajlaš, potem po eni izpostavljeni polički prečiš proti desni (gledano pod steno navzgor), narediš še en abzajl potem po polici sestopaš mestoma II-III še do zadnjega abzajla, ki je dolg 55m. Sestop do avta pa je samo še formalnost. Ko smo hodili proti avtu je celo malo poškropilo, a ni bilo sile. Za južno so mi pustili malo pasulja, za zadnjo večerjo pa smo naredili ribjo pojedino. Načrti za petek so bili pri večini neplezalni, saj smo se odpravljali domov. Jerneja mi je le uspelo prepričati če bi šla še v Cinque torre, saj smo zvedeli, da se da pripeljat z avtom do koče.
Plezanje v CT malo spominja na plezanje v Paklenici. Skala je odlična. Dostop kratek, sestop v abzajlu, tako da je to že pravo razvajanje. Tam sva splezala 170m dolgo smer, ocenjeno z VI+ v Velikem stoplu po imenu Diretta Dimai. Prava poslastica za konec tabora. Jernej je bil zadovoljen, saj mu je uspelo preplezati prvo šestico v hribih, res da kot drugi v navezi pa vendarle za tečajnika lep dosežek.
Sledilo je samo še pakiranje in odhod domov, Maja, Grega in Jakob so odšli že v jutranjih urah, vmes so odšli še Rajko, Samo in Jernej, mi smo odhajali zadnji.
Tabora so se udeležili: Jernej Penič in Samo Zorman kot tečajnika, Rajko Lotrič, Gregor Berce, Gregor Kofler, Maja Robič in Anita Perger (slednja zaradi bodočega materinstva ni bila plezalno aktivna).
