Ko se ozrem za leto nazaj in mi spomini malo uidejo na tabor v Pakli, ki smo ga izvedli z AO-jem sredi novembra, lahko zatrdim, da je res uspela v vseh pogledih. Prekrasno jesensko toplo vreme, ki je bolj spominjalo na septemberske temperature kot pa na novemberske, odlična ekipa (tako ali takoJ, kot vsakokrat), preplezane smeri srednje zahtevnosti in pa kar lepo število preplezanih smeri glede na to, da smo plezali samo tri dni. Za letošnjo Paklo, mojo že enajsto po vrsti pa lahko rečem, da je v nekih pogledih primerljiva z lansko, v nekaterih pa ne. Nova »nadgradnja« letošnjega tabora sta bila Jakob in Tomaž, »mulca«, ki upam da obetataJ bodočo mlado generacijo alpinistov. Pozitivno je bilo tudi to, da so se nekateri člani, ki so bili zadnje obdobje bolj »speči«, prebudili iz sna in se res aktivno vključili v dejavnost, kar me res veseli. Samo tako naprej. Število smeri in pa kvaliteta vzponov je bila iz moje strani letos malo slabša, saj smo seveda več prostega časa posvetili družinici in pa delu pri hiši, a še vseeno glede na prostočasno stisko, kar relativno dobri. Edina packa na sliki, ki se je pojavila, je bila zelo ampak res zelo močna v nedeljo in ponedeljek burja, vendar smo ji tudi uspešno kljubovali.
Tabor je bil tako dolg kot ponavadi in sicer dobre štiri dni, a toliko bolj pester, trajal pa je od 15. do 19.10.2009 in se ga je udeležilo 10 članov in dva »mulca«. Naš društven kombi je iz sezone v sezono v slabšem stanju tako da smo jo na pot mahnili z avtomobili in najinim kombijem, saj so nekateri tudi že prej odhajali domov. Vreme je bilo dokaj stabilno a polovico tabora res močno vetrovno, tako da smo potem tudi smeri morali malo prilagajati glede na veter, a motivacije mislim da ni zmanjkovalo. Tudi iz tega vidika ne, ker smo se morali Gregor-Maja, Anita-jaz res dobro organizirat in izkoristiti tisti prosti čas za plezanje dopoldne ali pa popoldne, saj smo vse skupaj kombinirali še z varstvom »ta malih«.
Skratka marsikatera stvar je bila prilagojena njima, zato smo tudi tokrat spali v apartmajih, moram pa priznati, da je kar sedlo vse skupaj glede na to, da je bilo kar mrzlo predvsem čez noč, saj temperature zjutraj niso presegle 5˚C, čez dan pa so povzpele malo čez 10˚C. Res pa je, da simbolika večernega druženja v apartmajih zgubi malo na vrednosti v primerjavi pri druženju ob šotorih, a tudi na tem segmentu smo bili dokaj uspešni predvsem s pevskimi vložki, ki jih res ni bilo malo.
V petek nas je pričakal res prekrasen a mrzel dan. Dve navezi smo se namenili plezat v Aniča kuk, Velebitaško (Berce-Kofler) in Mosoraško (Lotrič-Novak), ostali dve navezi pa v Veliki čuk, Centralni kamin (Halilovič-Madon, Ražman-Otrin). Da bo gužva pod smermi niti nismo pričakovali, a se je izkazala ravno to. Dve navezi sta bili že v Mosoraški in ena naveza je štartala tik pred nama v Velebitačo (bile so potem še tri za nama). Že v naprej sem vedel, da bo potrebno čakanje, če ne drugje pa pod tatežkim delom, a sva čakala takorekoč ves čas. Mraz je kar lezel v kosti, zato pa je še malo pripomogla rahla burjica. Naveza v Mosorači, je uspešno prehitela predhodnici, tako da je potem lahko nemoteno nadaljevala. Midva žal tega nisva mogla narediti in sva potem pod najtežjim raztežajem čakala več kot pol ure in je kar dobro nohtalo, tako da te niti raztežaj potem ni dobro ogrel. Ogrela sva se šele proti vrhu. Na vrhu naju je počakala navezica iz Mosorače in skupaj smo sestopili nazaj pod steno. Midva si niti nisva vzela časa za malico, saj smo bli zmenjeni, da popoldne plezata punci in sva jo ucvrla na parkplaz, kjer sta nama predali otroka, Anita in Maja pa sta odšli v Nosoroga.
Navezi iz Centralnih kaminov sta potem splezali še Nosoroga in med tem časom, ko smo čakali, da se vrneta Maja in Anita je najin mali zaspal in udarili smo en mini fuzbal na parkplazu ob spremljavi dobrih starih Avsenikov. Za celjenje ran je najprej poskrbela odlična travarica kod Dinka, kjer so se pripravljali na sinovo svatbo in kasneje še bolj slastno kosilo. Janezev ričet je bil zakon.
V soboto sva midva z Gregom prevzela varstvo nad otrokoma, punci pa sta se podali v Šaleško smer v Stupu. Pristopili sta skupaj z navezo Lotrič-Novak-Ražman, ki so šli plezat v Trik in ki so ga naprej povezali z Bridom za Veliki čekić. V Severnem rebru Velikega čuka so se znašli Halilovič-Otrin-Madon, ki so kasneje preplezali še klasiki v Crljenici, navezujoči na dalmatinskega poeta Oliverja in njegovo skladbo. Sam sem odšel z malim do Aniča luke, kjer sva udarila eno močno malico in malo poslikala plezajoče v Stupu, nato pa sva se podala na Z stran stupa, kjer smo se srečali z Gregom in Jakobom. Mislila sva počakati Anito in Majo, a se jima je pri abzajlu zataknil štrik- uspešno rešen ob pomoči Angležev, tako da sva odšla nazaj, saj je malo začelo pihati in sva ju nato počakala pri tabli od Aniča kuka. Ko sem sestopal sva z malim zapela za eno vejo in niti nisem opazil da mu je snelo kapo, ki jo je nato prinesla Anita. Sestopili smo do parkirišča, kjer sva se midva potem podala plezat v Kuk od skradelin-Ča je Draga je od Draga.
Punci sta odšli domov pripravljat kosilo. Ko sva tudi midva splezala sva še en čas čakala navezo iz Brida, a ker se nama ni nihče oglasil po telefonu sva odšla, kasneje pa sem jih šel iskat. Ko sem slikal v Marasovičih, so mi ravno prišli naproti, tako da smo potem odšli skupaj na zaslužen pir ter grofovsko pojedino s tenstanim krompirjem in pečenim piščancem.
Ponoči je začela pihati res zelo močna burja in mislili smo, da se bo do jutra kaj polegla, a se žal ni. Plezalski načrti za dopoldne so odpadli. Rajc, Boris, Janez, Senad, Vesna in Katja so odšli peš proti Borisovem domu, mi štirje in maledva pa smo jo ubrali na eno »šetnjo« po Starem gradu. Ko so se pohodniki vrnili jih je že čakalo kosilo po njem pa so nas Boris, Vesna, Janez in Senad zapustili, saj so imeli v ponedeljek obveznosti. Ostali pa smo ostali še en dan.
Popoldne je bila burja malo manj močna zato smo odšli v kanjon. Z Majo sva v Kuku od Skradelin preplezala Kameni croissant, Rajc-Anita-Grega pa Frau Bluher.
Ponedeljek je bil ravno tako vetroven, sicer je bilo ob obali lepo in jasno nad Velebitom pa so se zadrževali oblaki, zato sta se Maja in Grega odločila, da se odpravita že zjutraj domov. Rajc-Katja in jaz pa smo vseeno odšli kljubovat sunkom burje. Kljubovali smo ji kar uspešno, saj smo našli na južni strani Kukov ispod vlake smer Spitbull. Smer ima eno malo posebnost, saj moraš po tem, ko prideš do škrbinice, kjer se srečata s smerjo Nosorog, splezati kakih petnjast metrov dol in potem nadaljevati še dva raztežaja do vrha (idealno se izteče tudi v enem okoli 56m).
Okoli drge ure smo bili že napakirani v kombi in se počasi odpravili po »jadranki« nazaj domov.
