Letos sem si zadal, da jesensko Paklo organiziramo v okviru društva GRS Mojstrana, da se naredi plezalno-pohodniško-kolesarski tabor in pa se je še enkrat izkazalo, da je društvo v teh okvirih še vedno kar speče in da res ni neke motivacije po kakšnem resnem udejstvovanju, zato sem bil kar malo razočaran. Ker pa mi moja narava ne da miru sem kasneje tabor izpeljal v okviru alpinističnega odseka, je bil pa ta toliko bolj uspešen, lahko bi rekel kar sladek. Prava družba, dobri vzponi in še boljše vreme.
Tabor je bil tako dolg kot ponavadi in sicer dobre štiri dni, a toliko bolj pester, trajal pa je od 6.-10.10.2010 in se ga je udeležilo vse skupaj 9 članov odseka (2 alpinista, ena pripravnica, ena noseča pripravnica ter pet tečajnikov z opravljenim letnim delom izpita.), 2 pridružene in 4 otroci. Na pot smo krenili z lastnimi prevozi eni že v sredo v jutranjih urah drugi popoldne tretji proti večeru. Vreme je bilo tokrat naravnost fantastično in kaj lepšega bi že težko dobili. Štirje sončni, topli dnevi, jutra malo bolj hladna, voda še za kopanje, kdaj pa kdaj je popihal kak vetrc, skratka fantazija. Tabor je bil tudi otroško obarvan, saj so nam družbo delali Tomaž, Jakob, Neža ter Žiga, tako nam do večera ni bilo dolgčas. Zjutraj plezanje, popoldne prevzem varstva in zvečer fešta, nekako tako so zgledali naši dnevi.
V četrtek kot tudi ostale dni nas je pričakal res prekrasen dan. Dve navezi smo se namenili plezat v Aniča kuk –Z del in sicer Juho (Berce-Robič) ter Capitan Pelinkovec (Kofler-Bertoncelj). Dve navezi sta odšli v Stup-Aniča kuka plezat Šaleško (Legat-Penič ter Matič-Šantelj) slednja pa sta potem naredila še povezavo naprej na Brid za veliki čekič, prva pa je končala na vrhu Stupa.
Gužve ni bilo in prav fino je plezati v takih razmerah, ko si približno sam (v pakli to bolj težko), da ni prevelikega dretja po stenah, čeprav nekateri še vedno ne poznajo gorskega bontona in se oglašajo iz sten z raznoraznimi živalskimi kriki kot so to tokrat počeli eni nemški plezalci.
Čez Pelinkovca sva bila v dveh urah nato pa sva sestopila in na vstopu srečala navezo Legat-Penič, ki sta se odpravljala v smer Catch the rainbow. Midva pa sva spakirala in šla V Veliki Čuk splezat še Izgubljena djeca, pod vstopom v Juho po smo se srečali z Majo in Gregom, ki sta ravno sestopila iz Juhice.
Skupaj smo potem sestopili, se dobili na parkplazu, odšli do naših otrok potem pa najbolj pogubni še na plažo in v vodo, mene žal ni premamila, saj sem bolj zmrznjene narave. Me pogumnimi kopalci je bil tudi mali Jakob, ostali tamali pa so bili lepo zasidrani na kopnem.
V petek ne preveč zgodaj ponovno vstajanja. Najina budnica je bil ponavadi mali. Anita je skočila po kruh potem pa skupen zajtrk, načrti so bili znani že od včeraj in gas v kanjon.
Dve navezi sta se podali v Aniča kuk. Maja in Grega v Mosoraško, jaz pa sem imal malo v mislih Šubaro že prejšnje dni pa sem se potem premisli jo pustil za naslednji obisk, z Urbanom pa sva potem odšla v Infinito. Malo sem računal da mi bo zadeva uspela na pogled a v najtežjem raztežaju mi je na detajlu najprej odneslo nogo, naslednjč me je navilo, tretjič pa mi je le uspelo. Se je poznalo, da je bil najtežji cug proti vrhu. Je pa smer res super uživaška z konstantno plezarijo in tudi ena izmed najdaljših v Aniča kuku. Odločitev je bila pravilna, naju je pa oba kar izmučila. Še posebej Urbana. Na vrhu smo se srečali z Majo in Gregom, ki statudi že izstopila in potem preko vrha odšli nazaj pod steno. Urbana sem v šali nagovarjal na še eno smer pa se ni dal s svojim odločnim neJ.
Jernej in Jernej sta najprej plezala v Stupu Debelega kuka Zgrešeno, potem pa sta v Kuku od Skradelin še malo cikcakala po smeri Ča je Draga je od Draga. Robi in Gorazd pa sta se najprej podala v Catch the rainbow, na hitro splezala še Danajo v Stupu Aniča kuka in za konec zaključila z plezanjem v Kuku od Skradelin v smeri Saku.
Za večerjo je ekipi z skupno kuhinjo Anita (Tomaž je malo pomagalJ) naredila pravo pojedino z juhico, mesom, njoki ter mešano solato. Za sladico pa smo si prislužili dva ta nazaj počesana. Bila je res krasna in ob njej so padali načrti za naslednji dan.
Mi trije smo se v soboto odpravili na družinski izlet po kanjonu naprej do špilje Manita peč, ki leži v osrčju Manitega kuka, ostali pa na plezarijo. Ko se je pot mimo Aniča Luke malo poravnala, je mali že caplajl za nama in užival v pobiranju in metanju kamenčkov, ter stopanju na izbokle skale, ki so ležale na poti ter kvazi skakanje in njih. Po odcepu za Maniti kuk, je romal nazaj v ruzka in čakalo nas je še dobre pol ure hoje do vstopa v špiljo. Ko stopaš po serpentinasti poti, ki se lepo zložno vije navkreber, se ti pogled odpira na mogočni Aniča kuk in Jurasovo glavico. Hoja po potki je bila prav prijetna, vmes sva z mali imela tudi kak plezalni vložek, da slučajno nebi pozabil kako to izgleda. Prišla sva do vstopa, polna pričakovanj. Tam smo še malo počakali, da se nas je nabralo nekaj potem pa smo vstopili v svet teme in vlage. Malo sva se hecala na račun, da bova postala še jamarja, saj smo prejšno nedeljo obiskali Šocjanske jame. Ta je veliko manjša, saj je dolga samo 170m in globoka 35m, vendar kar lepa z tremi dvoranami, malimi kaskadnimi jezercami in številnimi drugimi jamskimi formami, ki jih tvorijo predvsem stalagmiti in stalaktiti. Ni pa jama tako ekstremna oz luda iz katere izvira njeno ime Manit, za katero so včasih rekli da so nori.
Sestop je potekal hitreje in kaj hitro smo se znašli na parkirišču, kjer so bili tudi ostali. Jernej in Jernej sta najprej splezala Celjski stup v Malem čuku potem pa še Tinino smer v Kuku od Skradelin. Urban se je zjutraj pridružil maji in Gregu in so odšli plezat smer Gospodari kiše, Robi in Gorazd pa sta ta dan splezala najdaljšo in sicer Juho v Z delu Aniča Kuka. Ko sta se Grega in Maja pripeljala nazaj v Kanjon, sva z Gregom potem odšla na hitro ponovit smer Dreaming the lost friends v Kuku od Skradelin, Anita in Tomaž sta naju mal poslikala izparkplaca, ostali pa so šli še mal pofrikat. V kanjonu so se nam ta dan še pridružili Jakob in njegova stara mama ter Žiga, Neža in Špela-Robi tim.
Nedelja ni bil čas za počitek zato smo dopoldne skočili v kanjon. Tri naveze so se podale v Spitbulla midva z Urbanom pa v smer Anarhija, ki se nahaja malo višje v Kuku od Skradelin. Prve tri naveze so smerjo zaključile že na škrbini, kjer se moraš spustiti navzodl, midva sva nadaljaevala do vrha, kjer sem čisto pod vrhom dobil presenečenje v obliki ene oranžen kače, ki je bila pod eno lusko, ne prav prijazna zato sem jo obvil po levi. Na vrhu pa mi je v likno padla še ena vponka in sem jo tudi uspešno rešil z palico in ribiškimi prijemi.
Sledilo je še slavnostno kosilo z Prebrancem, ter okoli druge ure odhod domov.
