Reportaže
Hvar 24.4-1.5.11
08.05.2011
Ideja o prvomajskem izletu na Hvar se je rodila že lansko leto, ko smo se vrnili iz Sardinije. Rekla sem, da če bo z novim dojenčkom vse v redu, da potem pa gremo. Potem je prišel letošnji marec in ideja je zaživela v načrt. Izposodila sva si nekaj vodničkov za Jadran, Grega je še zadnje dneve rihtal posteljo v kombiju in že je bila tu sobota zvečer, ko sva vso ropotijo zmetala v prtljažnik.
Zjutraj ob 9h štart. Najprej še na velikonočni zajtrk k mojim staršem nato pa via Hvar. Pot je bila dobra. Šli smo po dolenjski avtocesti, nato na Novo mesto dol, mimo Dolenjskih toplic na mejni prehod Vinica in se priključili na hrvaško avtocesto v Bosiljevem. Prišli smo že do Male Kapele, ko smo naredili daljši postanek, tam pa ugotovili da je Miha zakuhal. »Pa to ni res!«. Tako smo se odcepili na Senj in naredili postanek v Baški. V ponedeljek sva šla k zdravniku, ki je dal zeleno luč in tako smo bili v torek zopet na poti. Nazaj na Senj in via Drvenik. Tam smo bili ob štirih in počakali na trajekt. Vozovnice so veliko ugodnejše, kot iz Splita, pa še bolj pogosto vozi in še krajša vožnja. Po drugi strani pa je od Splita še 90km do Drvenika. Kakor se kdo odloči.
Ob šestih smo končno zapeljali v Sučuraj na Hvaru. Sledila je še ura in pol vožnje po ovinkasti in dotrajani cesti na drugi konec otoka. Nastanili smo se v avtokampu v Milni – 5km od mesta Hvar, saj smo naslednji dan nameravali plezati v plezališču v Milni. V kampu smo bili še skupaj z enim avtom, recepcija zaprta, wc – ji super (vroča voda) in direkt ob morju. Prva noč prespana v kombiju je hitro minila. Prostora zadosti za vse štiri. Edino dojenje je otežkočeno, ampak sva oba z Mihom malo potrpela. Tomaž je pa itak spal kot car. Drugo jutro smo se odpeljali nad vasico in parkirali ob cesti. Plezališče je 15 min hoje od avta. V vodničku je kazalo, da je primerno za male otroke, a sva bila že takoj skeptična. Grega je dal na ruzak poleg vse ropotije še lupinco in Tomaža na štuporamo, jaz pa Miha v kengurujčka in še mali ruzak ter štrik, pa smo šli. Vzpneš se po enem šodru, pod steno pa prostora minimalno. Našla sva celo mali plato 2x2 metra in to je bilo to. Mihec je večino prespal, Tomaž pa je malo cvilil. Ampak midva sva splezala nekaj smeri. Grega 5, jaz pa 4, ocene od 5c do 7a. Za slednjo je Grega rekel, da že dolgo ni plezal tako lepe smeri. Jaz pa sem tudi pognala mašino in si malo pretegnila prste. Popoldne smo se odpravili v camp še skuhat. Tam se je oglasil tudi šef, ki pa ni nič kompliciral in nič zaračunal. Potem smo odšli v mesto Hvar na rivo, se malo poslikali in sledilo je iskanje prenočišča na makadamski cesti Sveta Nedelja-Hvar. Ponoči se težko, kaj najde a smo eno malo izogibališče ob makedamski cesti pod zanimivimi stenami pod nami idiličen zaliv s plažico. Vse skupaj je malo spominjalo na Paklo.
Naslednji dan smo odšli v plezališče Šuplja stina. Zanimiv je bil dostop, saj je sprva kazalo, da se da tja priti tudi z vozičkom. Bolj smo hodili proti steni, bolj kamnita in obalna je bila potka. Nazadnje sem voziček razstavila in najprej nesla košaro z Mihcem, nato pa se še vrnila po ogrodje. Ko prideš do »vhoda«, moraš plačati domačinu (naj bi bil Poljak) vstop. Računal nama je po 29 kun in še 14,5kune za Tomaža. Kaj tacga – tip je zavohal denar! Prostora pod steno dovolj, bili smo prvi. Je pa zelo lep zalivček, prav idiličen. Raj za otroke in metanje kamenčkov. Potem se nas je kar nekaj nabralo. Ena francoska družina, eni slovenci iz Kranja in mi. Smeri pa res super. Grega je štartal in prva smer ter vse ostale so bile dolge dobrih 40m. Plezarija super. Samo jaz sem bila čist podrta, saj me je ujel en prehlad in kašelj, pa še glavobol, tako da sem splezala samo eno smer, Grega pa je splezal 4 smeri. Ocene od 5c do 7a (slednja z padcem). Otroka sta bila super pridna in sta se menjavala v spanju. Tja se še vrnemo. Sledil je še transport do kombija. Ko smo se sprehodili mimo plaže, kjer so se eni že kopali, se mi je prikazal an radlerček. Odpeljali smo se v Zavalo v camp. Rampa je bila dvignjena, drugače pa še vse zaprto. Wc-ji so bili še od lanske sezone, prav tako tuši. Še dobro, da smo navajeni vsega. Važno, da je bila voda in mir. Camp ima lepe terase in je čisto ob morju, zraven pa zalivček, kjer smo naslednji dan preživeli dopoldne. Moje zdravje je šlo na bolje in popoldne smo se odpeljali v Stari grad. Zvečer, ko sta otroka zaspala smo odšli v Veliko Stinivo, kjer smo naslednji dan plezali. Naše prenočišče je bilo tokrat na bolj idiličnem kraju med zasadom oljk. Težko bi za offcamp spanje izbrali kaj lepšega še posebno ponoči. Velika stiniva je šele luštno malo naselje. Plezališče pa tudi dobro za naše malčke. Od parkirišča do plezališča (imaš 4 sektorje midva sva plezala v C-ju) je 3 minute, smeri so bile lepe in tako je Grega splezal štiri smeri, jaz pa sem se pretegovala v njegovih smereh do koder sem se lahko. Ocene so bile namreč visoke od 5c, do 6b+ in še 6c+ ter ena tope rope 7a+ z vmesnim padcem.
Na parkirišču smo si skuhali še pojedino in za zabavali ob snemanju enega hrvaškega filma. Popoldne smo se odpeljali nazaj do Jelse, kjer smo mislili naslednji dan si jo še malo ogledat, pa se je ob 19.30 tako ulilo, da smo pobrali šila in kopita ter ujeli zadnji trajekt ob 22h. Sledila je nočna vožnja domov.
Če potegnem črto smo se imeli res divje lepo. Plezali smo, si ogledali otoška mesteca, spali pod zvezdami in se neizmerno zabavali. Še se vrnemo.
.jpg)
