Reportaže
Predbožični Sarajevo
21.12.2008
Letošnje leto je padla ideja, da gremo obiskat prednovoletni Sarajevo. Bili smo že na Dunaju, Pragi in Munchnu, tako da nas je premamil Balkan. Seveda se nismo peljali pogledat novoletnih lučk in obiskat raznih sejmov, ampak podoživeti Sarajevo izpred štirih let. In pa na čevape seveda!
Nabasali smo se v dva avtomobila in hija po avtocesti mimo Brežic, Zagreba do Slavonskega Broda, tam čez bosansko mejo in v bolj počasnem galopu po magistralki do Sarajeva. Malo pred le tem nas je čakalo približno 25 km avtoceste, za katero pa nismo vedeli da sploh obstaja. Imeli smo rezerviran hostel za 10 € v strogem centru, a kaj ko na mini zemljevidu ni vrisanih enosmernih ulic in smo se mimo njega peljali kar 2x v tretje pa nam je uspelo z nekaj prekrški parkirati ob 1 h ponoči. Po 8-urni vožnji nam je bilo prav malo mar, kakšen je Hostel, povem naj le da so bili na 10 kvadratih kar 4 stari železni pogradi, ki so vsi viseli na sredino sobe. Ampak zajtrk je bil pa super, sploh če povem, da smo prebivali zraven pekarne, ki je odprta 24 ur!
Naslednji dan je sledilo ogledovanje sarajevskih znamenitosti. Začeli smo na Baščaršiji (džamije, spomeniki, čevapdžinice, burekdžinice, obrtne delavnice kjer izdelujejo đezve, tepihe, dimnike... in se sprehodili mimo obnovljenega Hotela Europe, Skenderije do Zetre. Preden smo do tja prišli naju je z Gregom prijazen policaj legitimiral, saj nisva videla znaka prepovedano fotografiranje pred Vlado republike BiH. Ko smo si z nasmeškom voščili adijo in sva nato prijateljem,ki so naju čakali za vogalom razložila, kako prijazen je bil mož v modrem, smo prispeli do Zetre. Prvi pogled je bil na grobišče, ki je ostalo iz vojne 15 let nazaj, nato pa pogled na olimpijski stadion, kjer je bila tudi otvoritev OI iger. Tam smo si nekoliko oddahnili medtem ko smo v olimpijskem muzeju spremljali dogodke iz OI Sarajevo 1984. Prav lepo je bilo videti Vučkota.
Želodčki so nam že pošteno peli, zato smo šli na tako zaželene čavapčiče - njami, fantje pa si niso mogli kaj, da ne bi poskusili tudi bosanske rakije. Tako je bilo ogledov konec, saj je bila gostilnica kar prijetno zatočišče. Zvečer je sledil še ogled mesta, kjer se najraje zadržujejo mladi in seveda ples do jutranjih ur (za nekatere). Tam smo spoznali še nekaj lokalcev, ki so razkrili marsikatero zgodbo.
Zjutraj so se nekateri samo privalili na zajtrk, sledil je nakup lokalnih dobrot, tudi baklava je bila vmes, poleg vseh vrst burekov, đezva, in majic. In skok na Jahorino.
V Sarajevu smo bili glavna atrakcija s trugo na avtu, ki je bila polna smuči in ostale opreme. Pa kam greste vi, so nas spraševali in sledilo je veliko smeha. Ha ampak na Jahorini smo se jim pa mi smejali. Po celotedenski spremljavi vremenskih in snežnih razmer pred odhodom, smo ujeli otvoritev sezone in 20 cm snega na progi. Medtem ko smo spali v Sarajevu bolj po balkansko, smo imeli tu luksuz. Svojo hiško z dvemi apartmaji, ki so jo odprli samo za nas. Cene so pa popolnoma evropske.
V nedeljo smo preizkusili olimpijsko strmino, nato pa je sledil odhod domov. Pot nas je do Sarajeva vodila mimo olimpijske steze za bob. Ko smo hoteli na razgledno toćko, pa nas je zaustavil trak z napisom deminiranje in moški, ki nam je prepovedal prehod zaradi tega. Še vedno je to območje prekrito z minami, ki jih je pustla zadnja vojna. Z mešanimi občutki smo se odpeljali proti Sloveniji. Ker je vožnja dolga, je imel vsak sam čas za razmislek in strnitev misli.
Za vas sem jih strnila Anita. Udeleženci pohajkovanja pa so še bili: Ajda, Maja, Blaž, Fič, Luks, Mat in Grega.
