Že v začetku leta je padla ideja, da bi šli za prvomajske na Sardinijo. Bilo je več opcij, kdo bo šel, vendar smo ostali na koncu seveda sami (mi trijeJ).
Martina nama je dala nekaj koristnih informacij ter zemljevidov in vodniček, prav tako sošolca surferja. Očitno je to kar oblegana zadeva za te praznike. Namen je bil, da čim bolje izkoristimo teden dopusta – prvega po porodniški.
V soboto smo se napokali v nabasan kombi in se odpeljali proti Livornu. Sva mislila da imamo trajekt ob 22h pa se je izkazalo da odplujemo šele ob 23.30, zato smo bili malo prej v mestu in tam počakali ter se kratkočasili v pristanišču. Ob 23.30 točno izplujemo v smeri Olbie. Tja prispemo ob 7.30 zjutraj. Ker smo bili palubni potniki smo poiskali zelo miren kotiček, kjer smo lahko spali (kraja ne izdava, da nebi bil slučajno zaseden drugo leto). Tomaž še vedel ni, da ni v svoji postelji.
Olbia nas je pričakala v soncu, kar je bila dobra napoved glede na slabo vreme, ki je bilo pri nas. Odločila sva se, da se odpeljemo po obmorski cesti do Cala Gonone. Turistični kraj, kjer smo se nastanili v kampu, smo raziskovali popoldne. Tomaž je užival na plaži in se igral, midva pa sva kovala načrte za naslednje dni. V okolici Cale je kar nekaj plezališč. (23 sektorjev)
Za ponedeljek sva si izbrala Cala Fuili – sotesko, ki je na prvi pogled podobna Paklenici, le manjša. Tja se pripelješ z avtom po 5 minutah vožnje iz Cale, avto pustiš na parkirišču in se sprehodiš po strmih stopnicah do plaže, ki jo objema prekrasen zaliv s sinje modro barvo morja. Grega je bil naložen s Tomažem v nahrbtniku jaz pa z dvema nahrbtnikoma robe. Ko imaš otroka je malce več logistike. Pot se je vila med stenami in sektorji. Izbrala sem si sektor skoraj na koncu soteske, kjer je bilo nekaj smeri 5., 6. in 7. stopnje. Tomaž je malo spal, se igral medtem ko sva midva plezala. Po nekaj preplezanih smereh smo se odpravili na obalo skuhat kosilo. Počutili smo se, kot da bi bili nekje v Sloveniji, saj se je iz sektorjev na obali slišalo samo slovenski jezik. Po kosilu še malo pretegovanja v obalnih smereh potem pa odhod v kamp.
V torek smo se odpravili z ladjico na plažo Cala Luna. Tja lahko prideš tako ali pa po pešpoti cca 2h uri hoje, ker je v našem primeru odpadlo. Simpatičen zaliv, zanimiv predvsem ker so smeri na obali in ker so tam ogromne priobalne jame. Bil je vroč dan, tako da smo v prvi jami plezali kar v kopalkah. Kasneje smo se premaknili bliže zalivu in plezali ter kuhali in se zabavali. Grega je splezal prvo 7a smer, tako da je bil zelo zadovoljen. Skratka spet lep dan v čudovitem okolju. Ladjica je prišla točno po urniku v zaliv in nas odpeljala nazaj v Cala Gonone. Zvečer smo se srečali s Šornom in družbo, ki so ta dan plezali v Fuiliju.
Za sredo sva se odločila za pohodni dan in obiskala kanjon Gola del Goroppo – evropski Grand Canyon. Najprej se voziš z avtom 20 km po vaških cestah in če imaš srečo najdeš table za odcep. Dostop se je vlekel po pohodni poti skoraj 2 uri, plačala sva vstopnino – čeprav ne vem zakaj – in se sprehodila skozi kanjon. Je res markanten in tam naj bi potekala donedavnega najtežja italijanska smer Hotel Supramonte. 8b+. Sledilo je fotkanje in povratek nazaj. Iz poldnevnega izleta je nastal celodneven izlet, tako da smo bili že pošteno lačni.
Za četrtek smo šli zopet plezat, za popoldne pa smo imeli v načrtu premik še nižje proti jugu. Plezališče nama je priporočil Slovenec, ki je bil v kampu in je res vreden pohvale. Majhno plezališče, dostopno po tako ozki cesti, kot če bi šel k nam na Luknjo. Tomaž se je lahko igral, v ozadju so se slišale »divje« svinje, katere sta kasneje z Gregom tudi srečala. Tu sem preplezala prvo 6a naprej in sem prav ponosna. Je bila pa res super skala in smeri dolge okoli 25m.
Popoldne smo pristali v kraju Lotzorai, v obalnem kampu, kjer so bili sami kamperji in naš šotor. Najprej smo mislili, da bomo dobili kakšen apartma blizu Jerzuja, pa smo se ustavili v Lanusseiu, kjer sem spraševala policaje, kje bi lahko spali. Eden je imel v roki orožje, medtem ko je imel drugi pištolo za pasom in sta svetovala da gremo raje spat na obalo. Sta že vedela zakaj. Sedaj mi je jasno, zakaj je bil vsak drugi znak prerešetan. Zadnji dan plezanja smo bili v Jerzuju, kjer so bile zopet super smeri, vendar neprimerno za majhnega otroka, tako da sva večino varovala z njim v nahrbtniku. Tomaž je bil že utrujen od celega tedna zato smo po celodnevnem plezanju pobrali šila in kopita nazaj v kamp. V soboto je sledil povratek domov. Vse brez problemov.
Po celem tednu Sarde smo odšli polni vtisov in dobre volje trdno prepričani, da se še vrnemoJ.
