• Pakla 14.-17.11.08

Prišel je čas jeseni, ko se počasi nad naše hribe zgrne snežna odeja, ko glasovi alpinistov ter pohodnikov v gorah in prelepih stenah naših Julijcev počasi začnejo izginjati in ko se vsi radi ob mrzlih večerih pogrejemo v toplem stanovanju ob skodelici čaja ali lepo dišeče kave. Za tem sledi za alpiniste ponavadi obdobje mrtve sezone, saj stene gora velikokrat namoči dež ali pa se začnejo počasi oddejati v snežne plašče. Da pa alpinisti nebi izgubili občutka za oprijem v skali, ponavadi čas za plezanje izkoristijo na umetni steni ali kje drugje, še lepše pa se je odpravit plezat na naš primorski konec v prekrasno s soncem obsijano steno Ospa ali pa celo v sosednjo Hrvaško. Zato se je Alpinistični odsek skupaj z njegovimi člani odločil, da dolgčas popestri z taborom v prelepi kanjon Velike Paklenice, ki se nahaja tik ob jadranski obali, ob majhnem hrvaškem mestecu Starigrad približno 380 km iz Mojstrane.

Tabor je bil sicer kratek komaj dobre tri dni, a toliko bolj pester, trajal pa je od 14. do 17.11.2008 in se ga je udeležilo 7 članov in dva pridružena. Pot do omenjenega plezališča nam je omogočilo Planinsko društvo Dovje-Mojstrana, ki nam je posodilo svoj kombi. Vreme je bilo že kljub kar pozni jeseni stabilno in naravnost fantastično za plezanje, saj se je tudi v severnih stenah dalo plezati v kratkih rokavih. Težavnost smeri je morala biti zato malo višja. V ponedeljek, je v jutranjih urah pričela po napovedi pihati tudi Burja, ki pa se je tekom popoldneva močno okrepila in dosegla, kar velike hitrosti, saj je bil promet za vozila večjih površin kot osebni avto, preusmerjen v celino. Motivacija, se je ob takem vremenu stopnjevala iz dneva v dan.

Letos je minilo 10 let odkar sem prvič obiskal kanjon Velike Paklenice, zato smo tudi v smislu prenočevanja presekali Gordijski vozel in tokrat prvič prenočevali v apartmajih Adriana (nasproti bencinske črpalke). Za rezervacijo je poskrbela načelnica AO Jesenice, saj so v njih prenočevali že v mesecu oktobru to pot pa tudi ravno tako. Nekateri bodo rekli, da smo se pomehužili, pa ni res. Ob skupnih večernih druženjih (tudi z alpinisti iz Jesenic) smo si prav lepo obarvali večere, ki pa so v tem času že kar dolgi in to je bil tudi poglavitni razlog zakaj smo šli v app-je. Na drugem mestu je razlog v dveh nosečnicah.

V tem času smo člani alpinističnega odseka opravili skupaj z 9 smermi od pete  do osme težavnostne stopnje. Pri tem smo upoštevali, da smeri preplezamo prosto brez dodatne tehnične opreme kot so lojtre, prijemanje za sisteme… Tako nam je uspelo preplezati večino smeri. Plezali pa smo na različnih področjih oziroma stenah, v kanjonu so to tako imenovani KUKI. Seveda pa eno izmed teh sten predstavlja tudi Aniča kuk, ki je s svojimi oblikami ena imed najlepših ter tudi najbolj mikavnih, saj ponuja zelo dobro predvsem pa težko plezarijo.

V soboto smo se razdelili po navezah in sicer trojna naveza Lotrič-Berce-Kofler in dvojna naveza Pintar-Tomazin. Dan je postajal vse lepši vendar kratek, zato  smo Lotrič-Berce-Kofler najprej preplezali Juho v Z steni Aniča Kuka, ki je za moje pojme lažja kot pravi ocena in ker smo imeli še čas v Velikem čuku Zimski cvijet. Ker razmišljanje ni ravno naša vrlina, hitrost pa vsekakor, smo spodaj pozabili pustiti nahrbtnike, da bi imeli lažjo plezarijo, pa smo kljub temu kar na hitro opravili s smerjo. Tomazin in Pintar sta se podala v Barba Antina in kar krepko zgrešila linijo smeri, tako da smo potem skupaj ugotavljali, kaj sta splezala. Po vsej verjetnosti nekaj svojega. Punce in Rok, so si dan skrajšale s »šetnjo« po starigradski obali. Žal kopanje ni bilo več mogoče.  Za celjenje ranj je najprej poskrbela odlična travarica kod Dinka in kasneje še bolj slastno kosilo made by Maja 2x in Anita. Rok je asistiral z začimbami.

Nedelja je bil dan za kraljevsko etapo in na njen račun smo se podali v Klin (Lotrič-Berce-Kofler) in Mosoraško (Tomazin-Pintar). Moj namen je bil Klin preplezati prosto a je žal zmankalo 5 najtežjih metrov. V tretje gre rado. Tudi Berce in Lotrič, sta priznala, da gre za kar resno plezarijo in da primerjave med Pezzolatovimi ocenami in ocenami starih klasik, niso najbolj primerne. Vsekakor pa si čisto 10 ali pa še kaj več zasluži poč v 9 raztežaju, zračna, ne preveč težka, in dokaj dinamična. Prava uživancija. Skupaj vstopili in skoraj skupaj iztopili na vrhu (Tomazin-Pintar za raztežaj pred nami). Nastalo je kar nekaj fajnih fotk. Ta dan si čas za Dinkota nismo vzeli, saj je bila lahkota neizprosna. Punce in Rok so opravili ravno tako celodnevno turo do Borisovega doma, saj je hoja v nosečnosti bistveno počasnejša, zato, jih je kratek dan kar malo preganjal. Vendar jim vse pohvale, saj so ponovno poskrbele za pravo gurmansko poslastico, ki se je dogajala ob večerji.

Ponedeljek je bil čas za celjenje ran, saj so bili blazinice (vsaj moje) že kar precej oguljene in pekoče. Klemen, Maja in Rok so z Jeseničani odšli domov (od Jeseničanov sta se nam pridružila Leja in Rosi), tako da smo bili dvojne naveze. Lotrič-Kofler sva odšla v Veliki čuk poizkusit v Water song, zgrešila in preplezala Gyps fulvusa, ter kasneje še Gospodari kiše. Berce-Pintar sta se podala k Papparazom, naredila v najtežjme raztežaju en kratek obvoz in za njim splezala še Pixi&Dixsija, misleč da plezata Flexa&Rexa. Ja možje potrebno bo opravit ponoven izpti iz Orientacije.

Dan se je prevešal v večer, potrebno je bilo spakirati, pospravi apartma in sledil je odhod domov. Na avtocesto se ni dalo priti, zaradi močne Burje, zato smo krenili po stari dobri magistralki in se preko Karlobaga in Gospiča preusmerili na avtocesto.

UDELEŽENCI TABORA:

Rajko Lotrič
Klemen Tomazin
Miha Pintar
Gregor Berce
Gregor Kofler
Anita Perger
Maja Robič
Maja Markizeti
Rok Tomazin

  PREPLEZANE SMERI: